Zlati prinašalci - Psarna Grmajo

Vzgoja in socializacija mladega psa

Učenje je lepa zadeva, dokler se nekdo uči iz zadovoljstva in veselja. Ko to učenje preide v prehudo obremenitev (pri tem je izredno pomembna starost in postopnost učenja od lažjega k težjemu), se učenec začne upirati, učitelj pa za dosego cilja uporabi prisilo (to ni nujno vedno fizična sila, psihična sila - moč je veliko hujša oblika prisile), vendar se tega pri učenju običajno premalo zavedamo.

 

Obstajajo ljudje, katerih psihična moč je tako velika, da se pri njih psi dobesedno "podirajo" (pes deluje prestrašeno - rep med nogami, "znižana"- prihuljena hoja, plah pogled, vsak gib ga prestraši, itd....).

 

Zanimivo je, da ko te ljudi vprašaš, kaj so počeli s tem psom v smislu sile, običajno odgovorijo da nič posebnega, da pes ni bil nikoli tepen, itd...

 

Dostikrat - po daljšem času ugotovim, da se mi človek ni zlagal (v času štirimesečnega tečaja se to da lepo ugotoviti), da pa je njegova psiha premočna za dotičnaga psa.

 

Seveda ni vedno tako - včasih so vzroki drugje (slaba socializacija od mladiča naprej, dva ali več psov pri enem lastniku ki za povrh vsega niso ločeni med seboj, slaba izkušnja - beri pretepanje psa, itd...) vendar, kot sem rekel, se to vse pokaže med tečajem, še posebej pa na izpitu ali tekmi (ko ima vsak vodnik običajno tremo) takrat pes to začuti in v vsej moči se pokažejo napake, katere so se med tečajem še nekako skrivale in reševale.

 

Dostikrat ljudje naredimo napako, pa tega sploh ne vemo.

 

En tak "tipičen" primer: pes je ušel in zapodil sosedovo kokoš (kar je počel z velikim zadovoljstvom). Lastnik kriči in kliče psa na vse mogoče in nemogoče načine. Pes ga seveda niti pod razno "ne sliši". Ko se pes naveliča poditi kokoš, ali jo mu celo uspe zadaviti, se na lastnikovo "prepričevanje, moledovanje in grožnje" le vrne k njemu. Takrat pa lastnik - seveda pod vtisom polurnega kričanja, nemoči in po možnosti še kakšnega "prijateljskega" zbadanja - uspešno in temeljito premlati psa.

 

Razmišljanje psa : ko sem se podil za kokošjo mi je bilo lepo, ko pa sem se vrnil k gospodarju me je premikastil, kar pa mi ni posebno všeč.

 

Sklep psa : naslednjič se bom toliko časa podil za kuro, da bo gospodar obupal in me bo pustil samega, nato pa se bom že skril nekam do večera, ko se bo gospodarju jeza polegla.

 

Če pa je pes slučajno toliko neumen, da se še nekajkrat pusti "speljati na led", se ta negativna izkušnja poglobi do te mere, da niti slučajno ne bo prišel k gospodarju ko ga bo klical.

 

Posledica: izjemne, če ne skoraj nepremagljive težave pri odpoklicu psa.